Te knjige sem napisal jaz, Egipčan Sinuhe, samo zaradi sebe. Ne zaradi bogov niti zaradi ljudi in ne da bi ovekovečil svoje bedno ime, ampak samo, da bi tolažil svoje ubogo, žalostno srce, ki je dobilo svojo polno mero. Saj ne smem upati, da bo moje ime ohranjeno po tem, kar sem napisal, ko vem, da bodo stražniki po moji smrti uničili vse kar sem napisal. Po Haremhabovem ukazu bodo moje spise uničili in podrli stene moje hiše, pa si vendar nisem v svesti, če sem zaradi tega žalosten. Po vsem, kar sem doživel, si ne želim nesmrtnega imena.
Kljub temu bom skrbno shranil teh petnajst knjig. Muti je za vsako knjigo spletla močan ovitek iz palmovih niti, jaz pa bom knjige, ki so shranjene v njih, položil v srebrno skrinjico, to zopet v drugo iz trdega lesa in jo končno zaklenil v bakreno omaro, kot so shranili nekoč v skrinjo svete Thothove knjige in jih potopili na dno reke. Če se bo mojim knjigam posrečilo, da jih ne uničijo stražarji in mi jih bo mogla dati Muti s seboj v grob, ne vem. Za to se tudi ne menim več.
Jaz, Sinuhe, sem namreč človek in sem kot tak živel v vsakem človeku, ki je bil pred menoj, in bom živel v vsakem, ki pride za menoj. Zato živim v solzah in v vrisku človeka, v njegovi žalosti in v njegovem strahu, v njegovi dobroti in v njegovi zlobi, v pravočnosti in krivičnosti, v slabiču kot močnem. Kot človek bom vedno živel v človeku, zato si ne želim daritev za grob in nesmrtnega imena.
To je napisal Egipčan Sinuhe, ki je bil vse življenje samoten...
--Mika Waltari - Sinuhe Egyptiläinen
